Znaki lakote in sitosti pri dojenčku

Dojenčki odlično komunicirajo s telesno govorico. Svojo voljo, potrebe in počutje izražajo z mimiko, gibi rok, očesnim stikom oz. celotnim telesom. Naša naloga je, da se jo naučimo prepoznavati in jo spoštovati.

Tukaj izveš, kakšni so znaki lakote in kakšni so znaki sitosti pri dojenčku, kako se ti znaki spreminjajo z razvojem in zakaj je ta govorica tako dragocena da jo znamo upoštevati.

Zakaj je odzivno hranjenje pomembno?

Evropsko združenje za pediatrično gastroenterologijo (ESPGHAN) v svojih smernicah za dopolnilno prehrano priporoča odzivno hranjenje. To pomeni, da se starš ne zanaša na uro ali prazen krožnik, temveč bere otrokove signale in se nanje odzove. Namreč otroci, ki jih starši silijo k jedi ali ne upoštevajo njihove sitosti, kasneje težje sami uravnavajo vnos hrane. Način, kako se odzivamo na dojenčkove signale, neposredno vpliva na razvoj njegovih prehranskih navad in dolgoročni odnos do hrane.

Znaki sitosti: kdaj zaključiti obrok

Telesna govorica dojenčka je zelo jasna, le treba jo je prepoznati. Znaki sitosti niso vedno glasni — pogosto so subtilni in zelo enostavno jih je spregledati, predvsem če si podzavestno obremenjena s tem, koliko žličk je še ostalo na krožniku.

*Razlika med igro s hrano in znaki sitosti

Igra pri dojenčku pomeni učenje.

Tukaj še vedno velja staro prepričanje, da se s hrano ni vljudno igrati, ki razumem od kje prihaja (naše mame, babice, prababice niso živeli v takšnem izobilju kar se tične prehrane, kot ga mi uživamo danes in so hrano cenili kot vir preživetja), ampak pri dojenčkih je igra nujna za učenje. Dojenček, ki mečka, otipava in vrže hrano na tla, ni nujno sit — najverjetneje se uči. Kako torej ločiti igro od sitosti:

• Igra med učenjem: dojenček je pozoren, radoveden, prinaša hrano do ust, jo poskuša, ovohava, opazuje. Telo je usmerjeno naprej proti mizi.
• Igra zaradi sitosti: dojenček se obrača stran, meče stvari z mize, postane razdražljiv, hrane ne nosi več do ust. Telo je obrnjeno proč od hrane.

Ko prepoznaš drugi vzorec, je to znak za zaključek obroka — ne nadaljuj s "samo še malo".

Ko otroku dovoliš, da se s hrano igra, mu s tem daješ dovoljenje za nadzor nad situacijo. Ta občutek varnosti in kontrole je ključen – otrok, ki se počuti varno pri raziskovanju hrane, bo bistveno prej pripravljen na to, da jo tudi zaužije.

Senzorni vidik: ko dojenček raziskuje, ne odklanja

Tu se naslanjam na pristop, ki ga uporablja program SOS (Sequential Oral Sensory) Approach to Feeding . Pristop poudarja, da je hranjenje najbolj kompleksna senzorična izkušnja, ki jo otrok osvoji v prvih letih življenja. Otrok mora hrano najprej tolerirati hrano v prostoru, šele potem na mizi, šele potem na svojem krožniku, šele potem v rokah, šele potem na ustnicah — in šele nato v ustih.

Kaj to pomeni v praksi je, da vmesni koraki niso zavrnitev hrane. Ko dojenček prime hrano v roke, jo ovohava, pomečka in pusti na pladnju, opravlja pomembno senzorično delo. To je faza spoznavanja, ne neuspelega obroka.

Pri dojenčkih, ki kažejo znake senzorne preobremenjenosti (npr. jokajo, ko vidijo določeno hrano, ali se prehitro zaprejo vase), lahko zmanjša intenzivnost dražljajev npr. manjša količina hrane na krožniku ali manj hrupa v prostoru.

Delitev odgovornosti pri hranjenju

Tako kot pri starejših otrocih tudi pri dojenčkih velja okvir, ki ga je oblikovala dietetičarka in terapevtka Ellyn Satter — Delitev odgovornosti pri hranjenju (Division of Responsibility):

• Starš odloča: kaj se ponudi, kdaj se ponudi, kje se obrok odvija.
• Dojenček odloča: ali bo jedel in koliko bo pojedel.

Pri dojenčku ta okvir pomeni: ti izbereš varno, hranljivo hrano, pripravljeno na primeren način. Postaviš obrok na pladenj ob ustreznem času času. In potem — zaupaš in opazuješ. Dojenček naredi naslednji korak.

Tipične zmote pri branju dojenčkovih znakov

"Še ima poln krožnik, torej še ni sit"

Količina pojedenega ni indikator sitosti — znaki telesa so. Dojenček lahko poje dve žlički in je popolnoma zadovoljen. Naslednji dan poje polno posodico iste hrane. To ni nekonsistentnost, ampak normalna fiziologija. Energetske potrebe se spreminjajo iz dneva v dan — odvisno od rasti, aktivnosti, počitka, fazah razvoja.

"Obračanje stran je samo trma"

Pri dojenčkih, mlajših od enega leta, je obračanje stran skoraj vedno biološki znak — bodisi sitosti, utrujenosti ali senzorne preobremenitve. Trma kot razvojni koncept se pojavi šele kasneje, pri malčkih In kljub vsemu je  razvojna pridobitev – otrok se uči postavljati meje in izražati avtonomijo, kar je zdrav del razvoja osebnosti

"Če ne poje zdaj, ne bo prespal noči"

To je razumljiva skrb, vendar raziskave ne podpirajo neposredne povezave med količino goste hrane pred spanjem in dolžino spanca. Sit dojenček zaspi sit — utrujen dojenček, ki ga silimo k jedi, pa zaspi vznemirjen.

"Ali po tem, ko je pojedel kosilo ponudim še sadje? "

Ko dojenček zapre usta, obrne glavo stran ali izgubi interes za kosilo, ti s tem jasno sporoča, da je njegovo telo doseglo fiziološko sitost. Ob tem večkrat dobim vprašanje »Po tem ko neha jesti kosilo, mu ponudim še sadje, ki ga še vedno daje v usta - ali je to narobe? Ali to pomeni, da je še vedno lačen?«

Podobno kot odrasli po krepkem kosilu pogosto z veseljem pojemo košček sadja ali sladico – čeprav smo v resnici siti – otroka k novim grižljajem ne žene več lakota, temveč privlačnost novega (sladkega) okusa.

Če otroku po zavrnjeni zelenjavno-mesni kašici vedno ponudimo sladko sadje, se lahko hitro vzpostavi vzorec. Otrok se nauči, da se za manj privlačno kašico "ni treba truditi", saj bo kmalu sledilo nekaj slajšega. To dolgoročno otežuje sprejemanje nevtralnih ali grenkastih okusov zelenjave.

Kaj lahko poskusiš?

• Isti okus za preizkus: Če si v dvomu, ali je otrok res še lačen, mu ponudite še žličko zelenjave ali brokolija. Če jo zavrne, sadje pa bi takoj sprejel, je jasno, da je lakota za glavni obrok minila in gre le še za željo po sladkem.

• Vse na krožniku hkrati: Najbolj naravno je, da otroku celoten obrok (vključno s sadjem ali manjšim delom sladke sestavine) ponudiš hkrati na krožniku. Tako se otrok v skladu z načeli odzivnega hranjenja samostojno odloča o količini in vrsti hrane, ki jo bo zaužil, ti pa mu ne vsiljuješ zaporedja.

Sadje naj bo del pestrega obroka, lahko pa ga ponudiš v času malice, kosilo pa naj zaključi tista hrana, ki je bila za ta obrok primarno namenjena.

Vaja dela mojstra:

Vsak starš včasih spregleda znak. Vsak včasih ponudi še eno žličko, ki je ni bilo treba. Vsak včasih prehitro zaključi obrok. Odzivnega hranjenja in prepoznavanja pravih znakov se boš naučila skozi obroke. Dojenček ti daje toliko priložnosti za učenje, kolikor jih je v dnevu obrokov. Vsak naslednji obrok je nov začetek.