Vsi imamo v glavi enako misel - pohvali ga. Iz nas kar avtomatsko zleti: »Priden! Super! Bravo!« In imaš popolnoma prav — pohvala je eno najmočnejših orodij, ki ju imaš za mizo. Tvoja želja, da otroka spodbudiš, prihaja iz čistega navudešnja in ljubezni. Ampak želim ti predstaviti nekaj drugega: način, kako pohvališ, je ključnega pomena. Nekatere oblike pohvale otroku pomagajo, spodbujajo napredek. Druge pa — čeprav zvenijo čisto lepo — ga pozdavestno postavljajo pod pritisk.

Zakaj splohPohvala ni nagrada. Je informacija.

Pomembno je, da najprej razčistiva eno stvar. Zdi se, da je pohvala nekakšna majhna nagrada iz besed, ki ga damo otroku, ko nekaj naredi prav. A za otroka pohvala deluje drugače. Otrok se iz nje uči, kdo je in kaj se od njega pričakuje.

In zakaj, ko otroku rečeš »priden si«, mu pravzaprav ne poveš ničesar uporabnega? Ker enostavno ne ve, kaj točno je bilo pridno. Je bilo to, da je sedel pri mizi? Da je pojedel? Da te je ubogal? Otrok si bo to razložil po svoje — in lahko pride do zaključka: »Priden sem, kadar pojem to, kar mami hoče.« ali " da bo mami vesela, moram pojesti vse kar je na krožniku"

Veliko bolj koristna je pohvala, ki preprosto opiše, kar vidiš:

Morda se tebi razlika zdi nepomembna, medtem, ko je za otrokove možgane razlika ogromna. Pohvala »priden« ocenjuje njega kot osebo. Druga, pa opisuje njegovo dejanje. In prav to je tisto, kar gradi notranjo motivacijo in občutek »jaz to zmorem«, ki ni odvisen od tega, ali nas nekdo gleda in ploska.

Past številka enaZakaj "priden" ni najboljša izbira

Vem, da te besede pridejo iz srca in nam zletijo iz ust popolnoma spontano. Tudi sama jih slišim pri sebi ali pri drugih starših — kar je normalno, saj smo jih bili kot otroci deležni tudi sami. Pa vendar je dobro, da se jim, kadar je le mogoče, izogneš. Poglejva, zakaj.

Ko otroku rečeš »kako priden fant si« ali »pridna punčka«, mu v resnici sporočaš nekaj, česar nisi nameravala: da je pridnost lastnost, ki jo lahko izgubi. Če je danes priden, ker je pojedel — kaj je potem jutri, ko ne bo? Ko bo preutrujen, ko ga bodo boleli zobki? Je potem "nepriden"? Otrok to logiko zelo hitro razume. In začne se podzavesten pritisk: hrana postane preizkus, na katerem se meri, ali je dober otrok ali ne.

Raziskave razvojne psihologinje Carol Dweck in njenih sodelavcev so že pred leti pokazale, da otroci, ki jih pogosto hvalimo za to, kakšni so (»kako si pameten«, »kako si priden«), kasneje težje prenašajo neuspeh in se mu raje izognejo — medtem ko otroci, hvaljeni za trud in proces, vztrajajo dlje in se ne ustrašijo izziva.

Za mizo to konkretno pomeni: če otroka učimo, da je »priden«, kadar poje, ga nehote učimo, da je hrana nekaj, kar mora opraviti, da bo dovolj dober. Mi pa si želimo ravno nasprotno — da hrana ostane nekaj, kar radovedno raziskuje.

Ni treba, da se odpoveš vsakemu »bravo« za vse večne čase. Občasen vzklik iz srca ne bo naredil nobene škode. Gre le za to, kam naj pade težišče tvojih besed: na konkretno dejanje in trud, ne na sodbo o tem, kakšen otrok je.

Past številka dve»Zelo dobro« — pohvala, ki pravzaprav ničesar ne pove

Druga čisto običajna navada je, da govorimo "dobro", "zelo dobro", "odlično" skozi celoten obrok. Razumljivo — želiš spodbujati. A če malo pomisliš: kaj otrok iz tega res izve? Pravzaprav nič konkretnega. »Bravo, zelo dobro!« je preveč splošno, da bi karkoli povedalo.

Veliko bolj smiselno je, če preprosto komentiraš, kar otrok počne. Kajti opažanje samo po sebi je že pohvala.

Ko otroku rečeš »o poglej, žvečiš z zobmi«, »premešal si pire«, »odgriznil si ravno prav velik košček«  »uspelo ti je zajeti juho«— mu s tem sporočaš: vidim te. Opazim, kaj delaš. To, kar počneš, je vredno pozornosti. In za otroka ni večje pohvale od občutka, da ga nekdo resnično vidi.

Kako to izgleda v praksi

Recimo, da otrok je in raziskuje. Ti pa preprosto, mirno, brez vrednotenja opisuješ:

• Poimenuj dejanje. »Zagrabil si žličko.« »Pomočil si kruh v jogurt.«
• Opiši trud, ne rezultata. »Vidim, kako se trudiš nabosti grah — res je, ni lahko.«
• Bodi vzor. Komentiraj tudi sebe: »Odgriznila sem ravno prav velik košček, da ga zmorem prežvečiti« Tebi se zdi to nenavadno ali neumno — otroku definitivno ne. Mlajši kot je, raje posnema.
• Opazi vse korake do grižljaja. Da je hrano povohal, potipal, premaknil, polizal. Tudi če na koncu ni pojedel ničesar.

Ta zadnja točka je ključna in jo želim posebej poudariti, ker mame nanjo pogosto pozabimo. Otroku ni treba ničesar pojesti, da bi si zaslužil "pohvalo".

NajpomembnejšePohvali vsak korak na poti do grižljaja

Preden otrok nekaj poje, mora narediti celo vrsto stvari, ki se tebi morda zdijo samoumevne: dovoliti, da je hrana na krožniku. Jo pogledati. Prenesti njen vonj. Se je dotakniti. Premakniti jo. Povohati. Polizati. Ugrizniti. Šele čisto na koncu te dolge poti je požiranje.

Za marsikaterega otroka — še posebej izbirčnega ali takega, ki ima s hrano težave — je že to, da sprejme in dovoli novo živilo na krožniku, velik korak. Če čakaš, da otrok poje, preden ga "pohvališ", boš pri takem otroku čakala zelo, zelo dolgo. Če pa pohvališ vsak vmesni korak, mu pokažeš, da je na pravi poti — in da lahko hrani, in predvsem sebi, zaupa.

In še nekaj, tudi to, da se otrok s hrano »igra«, je zaželjeno. Ko Ko otrok prstke vtika v pire, mečka grah ali preliva omako — to ni brezvezno igranje s hrano. To je proces desenzitizacije: otrok se postopoma navaja na teksturo, vonj in občutek hrane, kar je nujen pogoj, da jo bo nekoč pojedel. Starejši otroci se s hrano igrajo drugače kot dojenčki, a načelo ostaja: dotik gradi varnost.

Za zaključek 1. delaPohvali tako, da otrok "zraste"

Če iz tega prvega dela odneseš eno samo misel, naj bo ta: pohvali to, kar otrok počne in njegov trud, ne tega, kakšen je. Opiši, kar vidiš. Poimenuj vsak korak. Bodi zgled. In ne ustvarjaj pritiska. Otroku ni treba pojesti hrane, da bi bil vreden tvojega "vidim te".

S tem pristopom hrana neha biti preizkus in postane to, kar bi vsak obrok moral biti — prijetna, radovedna izkušnja, ki jo deliš s svojim otrokom.